Zajci, kokoši in druge velikonočne živali

Na obisk sem dobila čudovito zajčjo druščino; tri punce in dva fantka. Čudovito jih je opazovati. Izdelala jih je prijateljičina mama in moram priznati, da je prava mojstrica. Moje začetne kvačkarije še niso vredne fotografiranja. Zajčki in zajkljice so pravzaprav obkvačkana stiroporna jajca, glava pa je stiroporna kroglica. Prekrasni, kajne?

Lani so bile v delu kokoši. Tudi letos smo jih nekaj izdelali. so bolj preproste, so se pač hitro "izvalile".

Ena pa je prav posebna, saj  skriva čokoladna jajca pod zadrgo. Lahko jo uporabimo za kovance, USB ključke, ki jih vedno izgubljamo ali pa dudo za najmlajše ... Še nekaj takšnih piramidnih denarničk je nastalo, fotografije pridejo kdaj drugič.

Moj navihanec pa je iz šole prinesel zajčka iz papirnega tulca, ki ga je poimenoval Tim. Zelo je prisrčen in pikice mu prav pristajajo.

Prazniki so tu, potica je v pečici, jutri pa še pirhi in velikonočni zajtrk mi že diši. Saj poznate tisti vonj po potici, pomešan z vonjem šunke v testu in blagoslovljenih pirhov? Lepo se imejte!

Naj bo zdravo ...

in srečno. Saj veste, kako pravijo. Večina potnikov na Titaniku je bila zdrava, a niso imeli sreče. No, predvsem zdravja vam želim - za vse ostalo pa se boste morali potruditi sami.

Leto se je začelo delovno, v nedeljo zjutraj sem namreč ugotovila, da letošnja darilca niso nevemkaj (beri: samo teranov liker), zato sem hitro stopila v akcijo in naredila nekaj brzinskih prijemalk za lonce. Niso vrhunske, so pa unikati.

Še v lanskem letu pa sem sešila nekaj denarničk za kartice - tiste od trgovin (Američani jim pravijo "loyalty cards" - zanimivo, kajne?). Denarnice so za tri posebne punce, ki so polne energije in ustvarjalnosti. V lanskem letu smo skupaj preživele precej čudovitih trenutkov in si dobro razmigale smejalne mišice.

 

Pa še ovitek za blok, z žepkom za kuverte in znamke ter pisalom, da lahko v čakalnici, na vlaku, v avtomobilu, napišeš kakšno sporočilce ali pisemce za koga, ki ga že dolgo nisi videl. Kdaj ste zadnjič napisali pismo na roko in ga poslali po navadni pošti?

 

Pa še nekaj zimskih trenutkov, po katere pa je bilo treba 500 m višje v hrib.